SLOVENSKA DIALEKTOLOGIJA
SLOVENSKA DIALEKTOLOGIJA
Razvoj slovenskega
jezika do nastanka narečij
- zgodovinski vzroki
- naselitev v 2 valovih
- praslovanščina (do 8.stol.)
- alpska slovenščina (11.stol.)
- cepitev na 2 narečji: JV
in SZ (12. ,13.stol.)
- danes: več kot 53 narečij
Dialektologija ali narečjeslovje
- jezikoslovna veda, ki proučuje
/ raziskuje narečja
- znanstveno raziskovanje se
začne pred približno 160 leti (Sreznjevski: O narečjih slavjanskih,
1841)
- dialektološke raziskave na
SAZU-ju: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ustanovljen 1945)
- sekcije na Inštitutu: dialektološka,
leksikološka, etimološko-onomastična, sekcija za zgodovino slovenskega
jezika, sekcija za terminološke slovarje
- mednarodni projekti: OLA (občeslovanski
lingvistični atlas), ALE (atlas lingvarium evrope), SLA (slovenski
lingvistični atlas)
- 2 smeri v okviru dialektologije:
lingvistična geografija, narečno slovaropisje
Lingvistična geografija
(arealna lingvistika, geolingvistika, arealno jezikoslovje)
- zanima jo zemljepisna razširjenost
posameznih jezikovnih pojavov na določenem jezikovnem področju
- cilj: prikazati to na posamezni
jezikovni karti
- vrste kart: nacionalni atlasi
(SLA), atlas sorodnih jezikov (OLA), atlas nesorodnih jezikov (ALE)
- jezikovne karte: napisne,
znakovne, izoglosne (izofone, izomorfe, izolekse), narečne
Narečno slovaropisje
- je praksa pisanja narečnih
slovarjev
- narečni slovar: enonarečni
ali večnarečni (npr. P.Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline, 1998),
en sam govor (npr. F. Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora,
1985), pokrajinski narečni slovar (zajema področje enega jezika –
vseslovenski narečni slovar – ga nimamo!)
- tipi narečnih slovarjev:
abecedna ureditev iztočnic, tematski narečni slovar (terminološki),
slikovni narečni slovar
- samostojni slovarji:
- Ivan Tominec: Črnovrški
dialekt, 1964
- Erik Prunč, Stanislav Hafner:
Zaklad slovenski narečij na Koroškem od črke A do H, 1982-1994
- France Novak: Slovar beltinskega
prekmurskega govora, 1985
- Peter Weiss: Slovar govorov
Zadrečke doline, 1996
- Franček Mukič: Porabsko
knjižno slovensko madžarski slovar, 2005
- ljubiteljski slovarji:
- Dušan Jakomin: Narečni slovar
Sv. Antona pri Kopru, 1995
- Stanko Košir: Slovar rutarške
in srenške govorice, 1997
- Dušan Škrlet: Slovar poljanskega
narečja, 1999
- dodatek monografijam:
- Ludvik Karničar: Slovar obirskega
narečja, 1990
- Han Steenwijk: Slovensko rezijansko
narečje, 1992
- izpisovanje gradiva iz
dialektičnih del:
- Ludvik Karničar: Nemško-slovenski
slovar z zbirko ponemčenih korenov in iz njih izpeljanih tvorjenk,
1999 (na podlagi Osvalda Gutsmana iz 1789)
- Mark Greenberg: Slovarček
središkega govora, 1999 (na podlagi Karla Osvalda)
- zbirka Glasovi, od 1988
Pomembnost dialektologije
- pomaga nam rekonstruirati
slovenski jezik v vsej njegovi zgodovini, od praslovanščine do danes
- pomembna je tudi v pedagoški
praksi (znanstvena disciplina)
- raziskuje kolonizacijo: samodejna,
načrtna, notranja, zunanja kolonizacija
Dialekt ali narečje
- je predmet proučevanja dialektologije
- je jezik, ki se govori na
določenem zemljepisnem področju
- ena narečna skupina ima relativno
enake temeljne skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah
- vsako narečje določa splošni
slušni vtis, ki vključuje: različne razvojne stopnje posameznih glasov
in izgovorna niansa tega glasu, naglas, vrsta naglasa, ritem, tempo
- meje narečij so določene
z največjo gostoto izoglos za posamezni jezikovni pojav
Govor ali podnarečje
- obstaja znotraj narečij
- zlasti gre za glasoslovne
pojave (samo določen jezikovni pojav)
Krajevni govor
- je manjša enota podnarečja
- gre za govor ožjega kulturnega
in zgodovinsko povezanega področja
- na ozemlju ene fare / župnije,
vasi …
- vsakemu takemu govoru lahko
napišemo slovnico
- na narečni karti ni zamejen
Vmesni govor
- je na meji med dvema narečjema
- posledica različne razširjenosti
določenega jezikovnega pojava ali zaradi starejše ali mlajše interference
- ločimo: prehodni govor, mešani
govor
Narečna baza ali skupina
- v določeni narečni skupini
družimo narečja, ki imajo podoben slušni vtis
Nadnarečje
- sinonim za pokrajinsko pogovorni
jezik (npr. mariborski, celjski …)
- ni knjižni, ne more biti
norma
- v njem se ne piše, ampak
samo govori
Metode narečnega raziskovanja
- diahrono raziskovanje
- sinhrono raziskovanje
- primerjalna metoda
Klasifikacija slovenskih
narečij
- 7 narečnih skupin:
- panonska
- štajerska
- dolenjska
- koroška
- gorenjska
- primorska
- rovtarska
- pri klasifikaciji dajemo prednost
glasoslovnim pojavom, nato oblikoslovnim, skladenjskim in leksikalnim
/ besednim
- najprej melodija govora, nato
starejši in mlajši pojavi – prednost starejšim, ker običajno pogojujejo
mlajše
Poskusi klasifikacij
- P. Trubar: Evangelij
sv. Matevža, 1555: ugotovi narečne skupine kot jih poznamo danes (6,
razen rovtarske, ki je nastala kasneje).
- J. Kopitar: Grammatik
der slawischen Sprache, 1808: loči 2 narečji – koroščina in gorenjščina
ter vsa ostala narečja, merilo je pojav švapanja.
- F. Miklošič: Vergleichende
Grammatik der slawischen Sprache, 1879: loči slovenska narečja glede
na razvoj dolgega jata – JV (ei) in SZ (ie).
- V. Oblak: delitev glede
na razvoj dolgega polglasnika – SV (e:) in JZ (a:).
- I. Sreznjevski: O narečjih
slavjanskih, 1840: razlikuje 18 narečij; leta 1842 pa 8 narečij: gorenjsko,
dolenjsko, beneško, rezjansko, ziljsko, podjunsko, štajersko, ogrsko.
- Šafarik: Slovanski
narodopis, 1842: loči 7 narečnih skupin: gorenjska, dolenjska, notranjska,
koroška, štajerska, ogrska, rezjanska.
- M. Pleteršnik: Slovanstvo,
1873: prevzame Šafarikovo delitev (7), le da ogrsko narečno skupino
zamenjuje s panonsko.
- De Courtenay, Šuman, Glaser,
Erjavec: so samo prevzemali prejšnje klasifikacije na različne
načine.
- F. Ramovš: Dialektološka
karta slovenskega jezika, 1931: prva klasifikacija slovenskih
narečij (7, kot jih poznamo danes).
- A. Breznik, J. Toporišič:
poskušala sta poenostaviti Ramovševo karto, Toporišič je skušal
vpeljati še 8.narečno skupino – kočijevska narečna skupina.
- Kolarič, Logar, Rigler:
na novo (natančneje) so določali meje; Logar in Rigler: Karta slovenski
narečij, 1983.
Raziskovalci slovenskih
narečij
- začetnik znanstvenega raziskovanja
je Sreznjevski (1841)
- začetek vedenja o slovenskih
narečij pa sega do Trubarja (16.stol.)
- slovensko narečjeslovje delimo
na 7 obdobij:
- 1. obdobje: 1550 – 1840
- 2. obdobje: 1841 – 1872
- 3. obdobje: 1872 – 1900
- 4. obdobje: 1900 – 1919
- 5. obdobje: 1919 – 1940
- 6. obdobje: po II.svetovni
vojni – sredina 80.let
- 7. obdobje: od sredine 80.let
– danes
Prvo obdobje (1550
– 1840)
- P. Trubar prvi ugotovi, da
obstajajo razlike med narečnimi skupinami.
- H. Megiser v slovarju iz leta
1603 doda fonetične razlike med koroščino in kranjščino (današnjo
gorenjščino).
- Nekatera narečja dobijo od
17.stol. do sredine 19.stol. svoje slovnice: ljubljanščina (Pohlin),
koroščina (Gutsman), gorenjščina (Kopitar), vzhodna štajerščina
(Šmigoc, Dajnko), južna štajerščina (Zelenko), dolenjščina (Metelko).
Drugo obdobje (1841
– 1872)
- I. Sreznjevski začne znanstveno
raziskovat slovenska narečja.
- S. Vraz objavi leta 1841 poročilo
o rezjanščini (objavljeno v Danici Ilirski).
- U. Jarnik leta 1842 objavi
razpravo Obraz slovenskega narečja na Koroškem.
- M. Valjavec opiše preddvorsko
narečje, ki se opira na gorenjščino.
Tretje obdobje (1872
– 1900)
- J. B. De Courtenay proučuje
slovenska narečja. Njegova najpomembnejša razprava Poskus fonetike
rezjanskih govorov (1875) je prvi poskus fonetičnega opisa slovenskega
govora.
- J. Scheinigg piše o rožanskem
narečju (Obraz rožanskega narečja – Koroška).
- F. Miklošič konča primerjalno
slovnico (1879). Skuša klasificirati slovenska narečja (1852).
- S. Škrabec podrobno predstavi
tonemske razmere v slovenskih govorih, opira se na dolenjščino.
- K. Štrekelj napiše razpravo
Oblikoslovje goriškega srednjekraškega narečja (1886).
- V. Oblak postavi temelje zgodovinskemu
narečjeslovju.
Četrto obdobje (1900
– 1919)
- F. Ilešič piše o prleškem
narečju, samoglasniškem upadu in soglasnikih.
- J. Tominšek napiše razpravo
Narečje v Bočni in njega sklanjatev (zgornjesavinjsko in štajersko
narečje).
- I. Grafenauer: O naglasu v
ziljščini (1905).
- A. Breznik napiše nalogo
o kranjskih narečjih, določi obseg rovtarskega in horjulskega narečja.
- A. Pavel: Glasoslovje slovenskega
govora v Cankovi (1909).
- O. Ažbolt piše o razvoju
prekmurskega jezika.
Peto obdobje (1919
– 1941 : med obema vojnama)
- 1919 ustanovljena Univerza
v Ljubljani.
- dialektologija postane
poseben predmet na slovenistiki (predava Ramovš).
- Tesnier izda atlas Dvojinske
oblike v slovenščini (1925).
- F. Ramovš med leti 1914
in 1936 objavi največ del. Poglavitne razprave so iz glasoslovja, oblikoslovja,
naglasoslovja. Vse razprave so zbrane
v Zbranih delih I in II.
- Malecki se ukvarja s slovenskimi
in hrvaškimi govori v Istri.
- A. Isačenko piše o koroških
narečjih. V dialektologijo je vnesel strukturalno metodo raziskovanja
(sinhrono).
Šesto obdobje (po
II.svet.vojni – 80.leta 20.stoletja)
- je še vedno v znamenju
Ramovša, poleg njega še Logar.
- Kolarič je raziskoval
panonsko prleško narečje.
- J. Rigler se je ukvarjal
z južnimi notranjskimi govori.
- T. Logar je osrednja osebnost
tega obdobja. Napisal je številne razprave (Slovenska narečja; Karta
slovenskih narečij; izdaja Brižinskih spomenikov
…).
- J. Toporišič je pisal
o slovenskem narečjeslovju v knjigi Portreti, razgledi, presoje (1987).
Ukvarja se z naglasom Mosteca na Dolenjskem.
- Tominec: Črnovrški slovar.
- France in Vilko Novak:
Prekmurski beltinski slovar.
- P.
Zdovc (dunajska šola) piše o podjunskem narečju.
- profesor
Neveklovski (dunajska šola): zgodovinsker razprave, o glasoslovju.
- E. Prunč, S. Hafner, L.
Karničar, H. Maurer Lausegger (graška šola): popisovanje
slovenskih koroških govorov na avstrijskem Koroškem.
Sedmo obdobje (do
danes)
- 3 šole: graška, ljubljanska
(Z. Zorko, V. Smole), mariborska (M. Jesenšek, B. Rajh, M. Koletnik,
M. Zemljak, D. Unuk).
- V
to obdobje spadata še Mark Greenberg in Han Steenweek
Vzroki za narečno
členjenost
- zunajjezikovni vzroki:
- zgodovinski (naselitev,
kolonizacije, zlivanje, inovacije)
- geografski (visoke gore,
politično-upravna razdelitev, cerkvena upravna razdelitev, močjirja,
gozdovi, reke)
- družbeno-politični (turški
vpadi, osrednja in obrobna narečja, stik s Slovani in neslovanskimi
ljudstvi)
- znotrajjezikovni vzroki:
- glasoslovna ravnina (razvoj
dolgega vokalizma, kratki vokalizem, naglasni premiki, stopnja morfologizacije
ali posplošitve naglasa, tonemskost in netonemskost, razlikovanje-ali
poznajo kolikostna nasprotja ali ne).
- oblikoslovna ravnina (srednji
spol, dvojina)
- besedje: prevzemanje besed
(zlasti iz sosednjih jezikov)
Pregled slovenskih
narečij po narečnih skupinah
- slovenska narečja so razdeljena
v 7 narečnih skupin (glej stran 3)
- poimenovanje: delitev slovenskega
prostora na dežele je še danes zakoreninjena med ljudmi. Dežele so
ostanek administrativne delitve nekdanje Avstro-Ogrske. Štajerska,
Koroška, Kranjska (Gorenjska, Notranjska, Dolenjska), Goriška, Istra
in Trst so pripadale avstrijskemu delu cesarstva, Prekmurje pa ogrskemu
delu.
- ta
imena so upoštevana pri poimenovanju
narečnih skupin, kljub temu, da se njihove meje ne pokrivajo z deželnimi
mejami v geografskem smislu
- drugi slovanski jeziki
imajo narečne skupine razdeljene po geografskem smislu: vzhod, zahod,
sever, jug
- ljudje
v veliko predelih Slovenije lahko čutijo drugačno pokrajinsko pripadnost
kot se imenuje njihovo narečje (Ljutomerčani ali Ptujčani govorijo
prleščino, zase pravijo, da so Štajerci; v Ajdovščini in Vipavi
pravijo, da so Primorci, čeprav govorijo notranjščino;
v Ratečah na Gorenjskem se govori koroško-ziljsko narečje, oni so
Gorenjci).
1 Panonska narečna
skupina
- na karti je označena RUMENO
- poimenovanje
po pokrajini, geografsko (reke)
- sestavljena je iz
4 narečij:
- PREKMURSKO NAREČJE se
deli na 3 podnarečja:
- goričko
(Goričko, S od Cankove)
- ravensko (od Cankove proti
V in južno od Murske Sobote do Rakičana)
- dolinsko (južno od Rakičana
do reke Mure in ob Ledavi)
- PRLEŠKO NAREČJE je med
Muro in Dravo; meji na:
- na
V je meja reka Mura
- na J slovenska državna
meja s Hrvaško
- na S meji na slovenskogoriško
(goričansko) narečje
- HALOŠKO NAREČJE dobi
ime po Halozah, na J meji na srednještajersko narečje, pojavljajo
se nekateri štajerski vplivi
- SLOVENSKOGORIŠKO / GORIČANSKO
NAREČJE se deli na 2 podnarečji:
- vzhodno
goričansko podnarečje (vokalni sistem kot prekmurščina)
- zahodno goričansko podnarečje
(samo dolg vokalni sistem)
- skupne značilnosti:
diftongizacija, zaokroženost samoglasnika u, labializacija samoglasnika
a, mehčani lj povsod preide v l, končni m povsod preide v n
- interference: na
glasoslovni, oblikoslovno skladenjski ravnini in v besedju
2 Koroška narečna
skupina
- na karti je označena ROZA
- poimenovanje po nekdanji
deželi
- govori se v 3 državah:
Sloveniji, Avstriji in Italiji
- sestavljena je iz
6 narečij:
- ZILJSKO NAREČJE: Avstrija
in Italija v Kanalski dolini
- ROŽANSKO NAREČJE: med
Beljakom in Velikovcem, pod Celovcem
- PODJUNSKO NAREČJE:
v Podjuni, ob reki Dravi med Velikovcem do slovenske državne meje pri
Dragonji, čez mejo – Avstrija (Libeliše, Strojna)
- OBIRSKO NAREČJE:
Železna Kapla (Avsrtija), pod Obirjem, ob reki Beli
- MEŽIŠKO NAREČJE:
na slovenski strani
- SEVERNOPOHORSKO-REMŠNIŠKO
NAREČJE: je prehodno med koroško in štajersko narečno skupino
- skupne
značilnosti: diftongizacija, zaokroženost samoglasnika a, tonemsko
naglaševanje (koroška narečja v Avstriji), naglasni premik, švapanje,
sekundarna palatalizacija velarov, mehčan lj preide v l,
soglasniki se izgovarjajo v grlu …
3 Gorenjska narečna
skupina
- na karti
je označena VIJOLIČNO
- poimenovanje po nekdanji
deželi
- S od Ljubljane in S od
Save, severna meja so Karavanke
- meji
:
- na S na rožansko narečje
- na SZ na ziljsko narečje
- na Z na primorsko narečno
skupino
- na J na dolenjsko narečno
skupino
- na V na štajersko narečno
skupino
- gorenjsko narečje
je dokaj enotno:
- V-GORENJSKI GOVOR je neke
vrste prehodni govor, gre za področje Tuhinjske doline
- SELŠKO NAREČJE je najbližje
gorenjščini (vokalni sistem, oblikoslovje)
- gorenjsko
narečje razpade na 3 govore:
- SZ od Kranja
- JV od Kranja
- Kranj in okolica (so osrednji
gorenjski govori)
- splošne
značilnosti: palatalni glasovni karakter, trije vokalni sistemi,
tonemski naglas (posebnost je V-gorenjski govor, kjer se je tonemskost
popolnoma izgubila!), prednaglasno ukanje, ponaglasno akanje, končniško
naglaševanje (oksitoneza), švapanje (po tem se loči od gorenjščine),
končni g prehaja v h, končni b prehaja v f, skupina šč gre v š,
samostalniki srednjega spola prehajajo v moško spolske
4 Dolenjska narečna
skupina
- na karti je osnovna barva
OKER
- poimenovanje po nekdanji
deželi
- govori se po Dolenjskem
in V Notranjskem do Snežnika
- od Z in S v okolici Borovnice,
po obronkih Ljubljanskega Barja, priključi se Savi, ki je do Litije
tudi meja, nato narečna meja poteka naprej do Šentjanža
- dolenjsko narečje ni enotno:
- V-DOLENJSKI GOVOR (vzhodno
podnarečje): k dolenjščini prištevajo še belokranjska narečja
(Logar jih deli na S in J)
- SEVER: dolenjska osnova
z nekaj mlajšimi hrvaškimi pojavi
- JUG: ima veliko srbohrvaških
vplivov
- KASTELSKO NAREČJE:
mešanje, osnova je dolenjsko narečje s srbohrvaškimi
(tudi gorenjskimi in štajerskimi)
vplivi
- V
razvoju se iz dolenjske narečne skupine
izloči NOTRANJŠČINA (zaradi močnih kasnejših stikov s primorsko
narečno skupino)
5 Štajerska narečna
skupina
- na karti je označena ZELENO
- poimenovanje po nekdanji
deželi, po geografskem položaju
- deli se na:
- S štajersko narečje (zelo
hitro daljšanje starega akuta)
- J štajersko narečje (kasnejše
daljšanje starega akuta)
- sestavljena
je iz 6 narečij:
- ZGORNJESAVINJSKO NAREČJE
in SOLČAVSKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): značilnosti
gorenjščine
- SREDNJESAVINJSKO NAREČJE
(spada med severna štajerska narečja): delitev na S in J; celjski
pogovorni jezik
- SREDNJEŠTAJERSKO NAREČJE
(spada med južna štajerska narečja):
Šmarje pri Jelšah, določene značilnosti
– Haloze
- KOZJANSKO
– BIZELSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): prepletanje
s hrvaškimi govori
- POSAVSKO NAREČJE (spada
med južna štajerska narečja): prehodno narečje med štajersko in
dolenjsko narečno skupino
- JUŽNOPOHORSKO NAREČJE
in KOZJAŠKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): 3 podnarečja:
S pohorski govori, V pohorski govori, J pohorski govori
6 Primorska
narečna skupina
- na karti
je označena
- poimenovanje po geografski
legi
- delitev na
7 narečij:
- OBSORŠKO NAREČJE (ob
zgornji Soči do Mosta na Soči)
- BENEŠKOSLOVENSKO NAREČJE:
tersko in nadiško narečje
- BRIŠKO NAREČJE: Goriška
Brda
- KRAŠKO NAREČJE in BANJŠKI
GOVOR (Spodnja Vipavska dolina, Kras, čez državno mejo v Italijo;
od Gorice do Proseka)
- ISTRSKO NAREČJE: rižanski
(S) in šavrinski (J) govor
- ČIČKO NAREČJE: Čiči,
zahodno od Ilirske Bistrice, veliko čakavskih značilnosti
- NOTRANJSKO NAREČJE: Ajdovščina,
Postojna, Ilirska Bistrica, Divača, preko Občin do Trsta; meji na
J na Hrvaško, na S na Italijo, na Z na Rezijo, na V na dolenjsko in
rovtarska narečno skupino
- REZIJANSKO NAREČJE: v
osnovi je koroško (ziljsko) narečje, mlajši razvoji so beneškoslovenski
in rezijanski; je najbolj arhaično slovensko narečje
7 Rovtarska narečna
skupina
- na karti je označena MODRO
- poimenovanje: reuten
– rovte (krčiti)
- kot narečje se pojavi
komaj v 17.stoletju, ker se je oblikovalo na področju nemških kolonizacij
(mešanje nemščine in slovenščine)
- deli se na
6 narečij:
- TOLMINSKO NAREČJE in BRIŠKI
GOVOR: ob spodnji Bači, briški govor je prehodni med gorenjsko in
rovtarska narečno skupino
- CERKLJANSKO NAREČJE: Cerkljansko
hribovje, Idrija
- POLJANSKO NAREČJE: Pojlanska
dolina, Žiri
- ŠKOFJELOŠKO NAREČJE:
Škofja Loka
- ČRNOVRŠKO NAREČJE: Črni
Vrh
- HORJULSKO NAREČJE: zahodno
od Ljubljane, gorenjski in dolenjski elementi